Vaja z green screenom

Malo smo se preizkusili in na koncu dobili tole:

Sinhrono plavanje

Pogovarjali smo se z Darino Svozilovo, profesorico športne vzgoje in bivšo tekmovalko sinhronega plavanja. Svoje znanje je pridobila na Češki.

Sinhrono plavanje je star šport in je tudi olimpijski šport.
Sinhrono pomeni skladno, usklajeno.
Na Osnovni šoli Leskovec se je začelo septembra 2011. Dekleta od 3. do 5. razreda trenirajo v okviru interesnih dejavnosti.
Morajo znati plavati, da se lahko v enem letu naučijo osnov sinhronega plavanja. Če poznajo osnove plesa ali baleta, jim je to v veliko pomoč. Trenirajo v bazenu, potrebujejo pa plavalno kapo, kopalke in ščipalko za nos. Na nastopih pa imajo plavalne kostume – kopalke in kronice.
V eni skupini je 12 otrok, plavalk. Učiteljica Svozilova je sestavila koreografijo, ki je sestavljena iz figur.
Sinhrono plavanje je v Sloveniji še dokaj slabo razvito. Obstajata le dva kluba, v Velenju in Kopru. V januarju bodo ustanovili še športno društvo Sinhrono plavanje Krško. Ker ni mreže, tudi ni tekmovanj. So pa možni posamezni nastopi in predstavitve med vaterpolom, na prireditvah, ob raznih dogodkih, šovih …
Vse mlade plavalke vabijo, da pridejo in se odločijo za sinhrono plavanje.
Treningi so v bazenu OŠ Leskovec:
Ponedeljek, 14.00-15.00
Petek, 15.30-16.30
PRIDRUŽI SE!
Anja Gorjup 5.a

Super gol

Irvin in Alen sta izdelala animacijo, ki sta jo naslovila Super gol. Idejo sta našla v svojem hobiju, saj oba rada igrata in gledata nogomet. Najprej sta iz papirja izrezala nogometaše, gola in žogo. Nato sta figure pobarvala. Vodila ju je mentorica Dženi Rostohar, ki je za podlago predlagala zeleno brisačo. Nato sta vse postavila na svoje mesto in začela fotografirati. Figure sta premikala in fotografirala, premikala in znova fotografirala. To sta ponovila tolikokrat, da je nastala 25-sekundna animacija s približno 270 slikami. Zatem sta posnela še zvok, glas in govor. Napovedovalec je Alen, ploskata oba. Sledila je montaža v kabinetu mentorice. Le-ta je njuno animacijo objavila na spletu, kjer jo lahko občudujete. Mimogrede – fanta sta člana multimedijskega krožka, obiskujeta pa 5. razred.

Super gol

Šolski žur

Točno ob 17.00 so se odprla vrata šole in nam izpolnila vsa pričakovanja. Ker se žur pač imenuje žur, se na njem tudi pleše – in mi smo! Najprej smo bili vsi kar malo zadržani in plesišče je samevalo (z izjemo punc iz 9. razredov). Ob zvoku prepoznavnih in modernih glasbenih hitov smo vsi zamigali z boki. Ko so se že vsi razživeli, smo imeli plesni dvoboj – punce proti fantom. Po prvem dvoboju smo bili dokaj izenačeni, v drugem pa so fantje iz 9.razredov zaplesali striptiz (ja, prav ste prebrali). Ampak žirija se je odločila, da zmagovalke vseeno postanemo punce .
Po končanih dvobojih pa smo izkoristili svoje kupončke in spili nekaj tekočine. Na žuru seveda ni manjkalo super-dobrih oblačil, vključno z make-upom (samo pri puncah). Vtisi o plesu so fenomenalni, na drugega pa vneto čakamo .

Inja Jankovič, 7.c

Ples

V petek, 23. decembra 2011, smo učenci 9. razredov Osnovne šole Leskovec pri Krškem priredili šolski ples. Učenci smo se plesa zelo veselili, saj smo se lahko ob dobri glasbi spočili od šole, se družili in plesali. DJ-ja sta bila Domen Pompe in Tim Sevšek. Glasba je bila raznolika, vendar bi se morali učenci 9. razredov posvetovati glede tega še z mlajšimi učenci, saj je ples namenjen tudi učencem 7. in 8. razredov, ti pa poslušajo drugačno glasbo. Najbolj mi je bila všeč skladba z naslovom Ai Se Eu Te Pego – Michel Teló.
Mediacenter, kjer je bil ples, je bil okrasen z drobnimi lučkami in disko kroglo. Plesali in peli smo vsi, a je bila glasba malo preglasna. Ples je trajal od 17. do 20.30 ure, 5 učiteljev pa je skrbelo, da se nam ni zavrtelo.
Anamarija in Barbara

BRATOVŠČINA SINJEGA GALEBA

Kratka obnova:

Ivo od očeta dobi barkačo in s prijatelji sklene bratovščino. Nato se odpravijo na prvo plovbo, kjer jih vihar vrže na otok. Razkrijejo tihotapce in se polastijo njihove ladje. Z Antejem sklenejo, da jih bo naučil pomorskega dela. Ladjo spremenijo v Sinji galeb in z njo plujejo proti domu. Anteja ustrelijo tihotapci, pred tem pa jim zaupa, da je v skrinji, ki jo ima v svoji kabini, zapisano, da ladjo zapušča Ivu. S Sinjim galebom pridejo nazaj na otok.

Zadnje poglavje, ki pripoveduje o zmagoslavni vožnji Sinjega galeba v domačo luko:

»V daljavi se prikažejo obrisi Galebjega otoka. Že se blešče nasproti bele ribiške hišice v zalivu. Motor razkošno prepeva jekleno, zvonko pesem. Himno dela in moči. Fantje vriskajo, pojo. Just ves zavzet posluša fante, misli mu gredo daleč nazaj v mladost, in četudi je star, je zdaj mladosten, ko vidi, kako raste mladi rod v lepšo prihodnost. Ponosno zavije »Sinji galeb« v zaliv.
Nedelja je. Ribiči sede na pomolu, kade pipe in se čudijo: Kaj neki išče tolikšna ladja v tem beraškem zalivu? Tu med pečevjem brni glas motorja še silneje in vse, kar je živega v naselju, prisluhne tej čudoviti godbi. Bela jadra se pravkar spuščajo, mornarji se zbirajo na premcu in mahajo. Tedaj opazijo ribiči napis: »Sinji galeb« … Žene zavrisnejo, zaletijo se ladji naproti. Na krovu zagledajo svoje fante. Nepopisen krik radosti plane v nebo. Na palubi stoji stari Just kakor prerok, okoli njega je zbran mladi rod. Motor utihne. Počasi, previdno se prisloni ladja ob pomol. »Sinji galeb« je vrgel sidro.« (iz knjige Toneta Seliškarja, Bratovščina Sinjega galeba, MK, 1974)

Nadaljevanje:

Ivo vaščanom pove zgodbo o tem, kaj se je dogajalo na morju. Vaščani so nad »Galebom« navdušeni in prosijo ga, če lahko skupaj z njim sodelujejo pri ribolovu. Ivo z vaščani vsak dan lovi ribe. Pri tem imajo veliko uspeha. Več mesecev vse poteka prav dobro.
Nekega dne je na ladji Ivo sam s prijatelji. Odplujejo na odprto morje, kjer vržejo ribiške mreže. Po dobri uri se pojavi nenavadno gosta megla. Odločijo se, da počakajo na boljše razmere, nato pa se vrnejo na otok, kjer živijo. Ker se po več urah razmere še kar ne spremenijo, začno s pomočjo kompasa počasi pluti proti domu. Prav vse fante je strah, vendar si tega ne priznajo in poskušajo biti prav razpoloženi. Upajo, da bodo kmalu zagledali znano luč svetilnika na otoku. In res, kmalu pridejo na domač otok, kjer jih pričaka množica vaščanov, ki jim povedo, da so jih oropali tihotapci. Odnesli so ves njihov denar, okrasje iz cerkve, hrano in vse, kar so našli uporabnega. Vaščani so zelo razburjeni, počutijo se prevarane, strah jih je prihodnosti. Ivo jim predlaga, da bi z ladjo odpluli v Brazilijo in tam poskusili srečo. Vaščani se posvetujejo in sklenejo, da bo tako morda res najbolje. Dvajset mož skupaj z Ivom in prijatelji se odloči, da si poiščejo službo v tujini. Začnejo se priprave. Po mesecu dni izpluje Sinji galeb iz pristanišča. Nihče ne ve, ali se bodo še kdaj vrnili.
Po nekaj dneh mirne plovbe priplujejo na otok sredi morja. Zasidrajo se v zalivu in s čolnom odidejo na obalo. Na ladji pustijo stražo in vzamejo s seboj sod vode in prepečenec. Na otoku si možje poiščejo miren kotiček na plaži in začnejo zajtrkovati. Fantje pa medtem raziskujejo otok. Precej se oddaljijo od skupine, tako da se ne sliši več njihovih veselih glasov. Ko pridejo na drugo stran otoka, pa zagledajo staro kolibo, skrito med ruševjem. Fantje se ne bojijo ničesar in pogumno odprejo njena vrata. V njej pa jih čaka presenečenje, kajti vse naropane in ukradene stvari so tam. Fantje stečejo do skupine in jim povedo, kaj so videli. Na otoku je nekaj prebivalcev, ki jim povedo, da lahko pri njih dobijo gorivo za ladjo. Skupaj z njimi se vrnejo in prenesejo vse stvari nazaj na njihovo ladjo. Med njimi so vse dragocenosti iz njihove vasi, pa tudi veliko sadja. Veselijo se, da so ukradeno dobili nazaj in sklenejo, da ne grejo v Brazilijo. Kmalu so že na poti proti domu. Čez nekaj dni zagledajo domač otok. Vaščani so veseli in rajajo do ranega jutra.
Ivo ve, da je krivda njegovega očeta povsem izbrisana in ob misli na vse, kar jih še čaka, se zadovoljno nasmehne.

David Dragonja, 6.c

Dan samostojnosti in enotnosti

This slideshow requires JavaScript.

Srečno!

V izdelavi flipbooka smo se preizkusili tudi ostali. Lahko se tudi vi!

Inja

Irvin

Aleksander

 

 

Vzdevka nisem imel

Članici multimedijskega krožka sva se odločili, da ob koncu leta narediva intervju z ravnateljem. Morda zato, ker je čas za premislek o starem in načrt za novo.

Vsekakor narediti z ravnateljem intervju ni enostavno. Komaj smo našli čas. Zakaj ga je malo – časa namreč – pa boste izvedeli.

Ali ste hodili v to šolo kot otrok?

Ne, nisem. Hodil sem na OŠ Krško. Leta 1978 pa sem prišel na to šolo kot mlad učitelj športne vzgoje. Več kot 20 let sem poučeval športno vzgojo.

Ste dobili kot učitelj športne vzgoje kakšen vzdevek?

(smeh) Da bi vedel, ne.

Se spomnite kakšnega zanimivega dogodka iz časa poučevanja?

Ja, bilo jih je veliko. Eden takih je, ko je učenec skočil v bazen kar oblečen. Fantje so se namreč stavili. Veliko lepih dogodkov se spomnim, nasmejali smo se.

Zdaj ste ravnatelj. Povejte, kako poteka vaš delovni dan.

Zjutraj prižgem računalnik, spijem kavo in pregledam novice, novosti, sporočila, koledar aktivnosti za tekoči delovni dan.

Nato opravim, kar je načrtovano. Večkrat pa pride do izrednih dogodkov, ko me prekinejo, ker me potrebujejo učenci, učitelji ali obiskovalci.

Kako sodelujete z učitelji? Kdo organizira delo učiteljev?

Ravnatelj organizira celotno delo na šoli. Pomagata obe pomočnici in strokovni sodelavci. Delo je skrbno načrtovano vse šolsko leto, saj so dejavnosti zapisane v Letnem delovnem načrtu šole. Načrt potrdi Svet zavoda, ki tudi bdi nad izvajanjem. Učitelji seveda načrt izvajajo.

Načrtovano je delo z učenci. Tudi Vzgojni načrt, ki ste ga sooblikovali učenci, je potrebno izvajati. Predvsem zato, da se učenci na šoli počutite varno in dobro. Pravila moramo vsi spoštovati, saj nas je veliko, učencev je kar 520.

Ena od pomočnic, ga. Helena Bizjak, je tudi vaša žena. Je to prednost ali slabost?

Več je v tem dobrih stvari, so pa tudi slabe. Doma sicer ne govoriva o službi, saj se večinoma dogovarjamo v sl

užbi, razen kadar je dela preveč. Takrat delava tudi doma.

Oba sva predvsem učitelja. rada delava z mladimi, želiva si, da bi se vsi uspešno vključili v življenje. Pri tem jim skušava pomagati in jih tudi razumeti.

Ali se sami odločate o kaznih za učence ali skupaj z učitelji?

Ravnatelj ne odloča o kaznih, ukrepih. Najprej učenca spremlja razrednik, o učencu zbira informacije, sodeluje s starši, nato ukrep predlaga. Pravila so zapisana v Vzgojnem načrtu. Res pa je, da se učitelji velikokrat posvetujejo z menoj, nato se skupaj odločimo. Ukrep pa je zlasti pomoč učencu, da bo v novi situaciji znal drugače ravnati.

Kako gledate na uničevanje lastnine?

Šolska lastnina ni moja, ni od učiteljev, niti od učencev. Šolsko lastnino so in bodo uporabljali mnogi. Zato je potrebno razvijati do lastnine odnos. Lastnina so pripomočki, ki nam služijo. Potrebujemo jo za učenje in delo, zavedati se moramo, da bo služila tudi tistim, ki pridejo za nami. Enako dober odnos bi morali imeti tako do svoje kot do tuje lastnine.

Šolo ste prenovili, kaj pa telovadnica in bazen?

Šolo smo prenovili, ker smo imeli veliko prostorsko stisko. Z Občino je bil dogovor, da prenovimo vse, vendar je bilo potrebno dela razdeliti v 2 fazi. Najprej šolo, saj je bilo nujno, sledi še bazen, telovadnica in vrtec. To je cilj, a odvisni smo od države, ki dela sofinancira. Letos je bil razpis, na katerem nismo bili uspešni. Šole po Sloveniji so v veliko slabšem stanju. Čakamo na nov razpis. Gotovo pa bomo obnovili vse našteto.

Našo šolo obiskujejo tudi romski učenci. Nekateri mislijo, da imajo romski učenci več pravic. Ali to drži?

Več pravic nimajo. Ustvarja pa se tak vtis. Razumeti moramo, da določeni učenci živijo v drugačnem okolju. Z učenci Romi sem se srečal takoj na začetku svoje službene poti. Vozil sem jih tudi v šolo in tako dobro spoznal njihovo življenje. Šola mora vzgajati, zagotavljati enake pogoje vsem, zlasti pa moramo pomagati učencem pri vključevanju med vrstnike. Sam se goreče zavzemam za to, da bi imeli Romi boljše pogoje za bivanje.

Sicer pa vsi učenci pokrijejo stroške – plačajo malico, kosilo, sicer ga nimajo. Če pa se izkaže, da ima nek učenec učne težave, se mu zagotovi učna pomoč. Res pa je, da znanje različno vrednotimo. Spreminjanje vrednot pa je dolgotrajno.

Mlajši učenci se nekaterih učencev bojijo. Ali se jih tudi vi?

Ne, tudi v romskem naselju sem vedno dobrodošel, velikokrat me povabijo na kavo.

Na kaj ste v svojem življenju najbolj ponosni?

Na več stvari. Na družino, svoja otroka, ker sta uspešna in dobra človeka.

V naši prejšnji državi Jugoslaviji sem bil državni prvak v plavanju. V športu sem bil ves čas aktiven, dokler nisem postal ravnatelj. Bil sem trener kluba Celulozar Krško. Kot uspeh si štejem to, da sem v času študija naučil več kot 1000 otrok plavati, kar je zelo pomemben dosežek, plavanje je namreč temeljni šport.

Uspel sem kot trener, moje tekmovalke so dosegale kolajne tako na državnih kot na evropskih prvenstvih.

Ko sem postal ravnatelj, sem še deloval v organih plavalne zveze, aktivno pa nisem več treniral, saj čas ni več dopuščal.

Ponosen sem, da nam je uspela prenova šole, lahko se pohvalim z dobro klimo na šoli, z dobrimi odnosi med zaposlenimi. Šola je tudi uspešno vključena v okolje, dobro sodelujemo z različnimi društvi.

Kaj najraje jeste? Najljubša barva, znamka avtomobila … prosti čas in še kaj …

Jem rad vse … (smeh), kar se mi tudi pozna. Moram se kar malo zadrževati …

Avto je znamke BMW, sicer je že starejši, vendar mi zelo dobro služi. Ko sem bil mlad, sem si tak avto želel.

Rad sem veliko v naravi, živim v hiši. Se rekreiram, rad grem na morje, plavam pa nerad, saj sem veliko preplaval. Pozimi rad smučam.

Najljubši barvi sta zelena in modra.

Rad opravljam svoj poklic, ki pa sem si ga izbral pozno. Sprva sem šel na tehnično šolo, se zaposlil in zatem ugotovil, da to ni poklic zame. Sem dinamičen človek, zato sem se vpisal na fakulteto za šport in jo uspešno zaključil.

Si med vikendom vzamete čas zase?

Ja, želim si ga vzeti, saj si je treba zase vzeti čas. Večkrat pa moram kaj postoriti tudi za službo. Naloge morajo biti opravljene in ne sprašujejo, če je čas primeren.

Po šoli se govori, da ste si kupili novo kosilnico. So to priprave na penzijo?

… (molk) Kosilnico?? (smeh) Ne, imam 4 leta staro traktorsko kosilnico.

Veliko mojih vrstnikov odhaja v penzijo. Sam moram oddelati še nekaj let, razmišljam pa.

Kaj svetujete mladim za uspešno dokončanje šole?

Vsak je za svoje znanje odgovoren sam. Znanje je namreč zelo velika naložba v življenju. Želja je veliko, vendar se je treba znajti, prilagoditi … z znanjem lahko napreduješ, uspeš. Vsak cilj je dosegljiv, potrebna pa je volja, učenje, vztrajnost.

Na koncu bi se zahvalil, ker ste me povabili k intervjuju. Mlade pa bi povabil k večjemu vključevanju v družbo, k soustvarjanju, k vrednotenju današnjega sveta, saj boste vi v njem živeli.

Anamarija Lakner, Maja Martinjak

Lučka miru

V torek, 20. 12. 2011, so taborniki rod Sivi dim Krško nosili lučko miru iz Betlehema po javnih ustanovah Krškega. Med drugimi tudi v Vrtec Dolenja vas, OŠ Veliki Podlog, Vrtec Veliki Podlog, VDC Krško, OŠ Leskovec, Vrtec Krško.

V soboto, 17. 12. 2011, so lučko miru delili tudi v nakupovalnih centrih. Kdor je želel, je lahko dal tudi prostovoljni prispevek, ki so ga namenili v dobrodelne namene. Letos za Varno hišo in nakup elektronskih protez za dečka, ki se je rodil z anomalijo nog.

Luka Arh