BRATOVŠČINA SINJEGA GALEBA

Kratka obnova:

Ivo od očeta dobi barkačo in s prijatelji sklene bratovščino. Nato se odpravijo na prvo plovbo, kjer jih vihar vrže na otok. Razkrijejo tihotapce in se polastijo njihove ladje. Z Antejem sklenejo, da jih bo naučil pomorskega dela. Ladjo spremenijo v Sinji galeb in z njo plujejo proti domu. Anteja ustrelijo tihotapci, pred tem pa jim zaupa, da je v skrinji, ki jo ima v svoji kabini, zapisano, da ladjo zapušča Ivu. S Sinjim galebom pridejo nazaj na otok.

Zadnje poglavje, ki pripoveduje o zmagoslavni vožnji Sinjega galeba v domačo luko:

»V daljavi se prikažejo obrisi Galebjega otoka. Že se blešče nasproti bele ribiške hišice v zalivu. Motor razkošno prepeva jekleno, zvonko pesem. Himno dela in moči. Fantje vriskajo, pojo. Just ves zavzet posluša fante, misli mu gredo daleč nazaj v mladost, in četudi je star, je zdaj mladosten, ko vidi, kako raste mladi rod v lepšo prihodnost. Ponosno zavije »Sinji galeb« v zaliv.
Nedelja je. Ribiči sede na pomolu, kade pipe in se čudijo: Kaj neki išče tolikšna ladja v tem beraškem zalivu? Tu med pečevjem brni glas motorja še silneje in vse, kar je živega v naselju, prisluhne tej čudoviti godbi. Bela jadra se pravkar spuščajo, mornarji se zbirajo na premcu in mahajo. Tedaj opazijo ribiči napis: »Sinji galeb« … Žene zavrisnejo, zaletijo se ladji naproti. Na krovu zagledajo svoje fante. Nepopisen krik radosti plane v nebo. Na palubi stoji stari Just kakor prerok, okoli njega je zbran mladi rod. Motor utihne. Počasi, previdno se prisloni ladja ob pomol. »Sinji galeb« je vrgel sidro.« (iz knjige Toneta Seliškarja, Bratovščina Sinjega galeba, MK, 1974)

Nadaljevanje:

Ivo vaščanom pove zgodbo o tem, kaj se je dogajalo na morju. Vaščani so nad »Galebom« navdušeni in prosijo ga, če lahko skupaj z njim sodelujejo pri ribolovu. Ivo z vaščani vsak dan lovi ribe. Pri tem imajo veliko uspeha. Več mesecev vse poteka prav dobro.
Nekega dne je na ladji Ivo sam s prijatelji. Odplujejo na odprto morje, kjer vržejo ribiške mreže. Po dobri uri se pojavi nenavadno gosta megla. Odločijo se, da počakajo na boljše razmere, nato pa se vrnejo na otok, kjer živijo. Ker se po več urah razmere še kar ne spremenijo, začno s pomočjo kompasa počasi pluti proti domu. Prav vse fante je strah, vendar si tega ne priznajo in poskušajo biti prav razpoloženi. Upajo, da bodo kmalu zagledali znano luč svetilnika na otoku. In res, kmalu pridejo na domač otok, kjer jih pričaka množica vaščanov, ki jim povedo, da so jih oropali tihotapci. Odnesli so ves njihov denar, okrasje iz cerkve, hrano in vse, kar so našli uporabnega. Vaščani so zelo razburjeni, počutijo se prevarane, strah jih je prihodnosti. Ivo jim predlaga, da bi z ladjo odpluli v Brazilijo in tam poskusili srečo. Vaščani se posvetujejo in sklenejo, da bo tako morda res najbolje. Dvajset mož skupaj z Ivom in prijatelji se odloči, da si poiščejo službo v tujini. Začnejo se priprave. Po mesecu dni izpluje Sinji galeb iz pristanišča. Nihče ne ve, ali se bodo še kdaj vrnili.
Po nekaj dneh mirne plovbe priplujejo na otok sredi morja. Zasidrajo se v zalivu in s čolnom odidejo na obalo. Na ladji pustijo stražo in vzamejo s seboj sod vode in prepečenec. Na otoku si možje poiščejo miren kotiček na plaži in začnejo zajtrkovati. Fantje pa medtem raziskujejo otok. Precej se oddaljijo od skupine, tako da se ne sliši več njihovih veselih glasov. Ko pridejo na drugo stran otoka, pa zagledajo staro kolibo, skrito med ruševjem. Fantje se ne bojijo ničesar in pogumno odprejo njena vrata. V njej pa jih čaka presenečenje, kajti vse naropane in ukradene stvari so tam. Fantje stečejo do skupine in jim povedo, kaj so videli. Na otoku je nekaj prebivalcev, ki jim povedo, da lahko pri njih dobijo gorivo za ladjo. Skupaj z njimi se vrnejo in prenesejo vse stvari nazaj na njihovo ladjo. Med njimi so vse dragocenosti iz njihove vasi, pa tudi veliko sadja. Veselijo se, da so ukradeno dobili nazaj in sklenejo, da ne grejo v Brazilijo. Kmalu so že na poti proti domu. Čez nekaj dni zagledajo domač otok. Vaščani so veseli in rajajo do ranega jutra.
Ivo ve, da je krivda njegovega očeta povsem izbrisana in ob misli na vse, kar jih še čaka, se zadovoljno nasmehne.

David Dragonja, 6.c